Vsi ljudje se srečujemo s stresom, žal redki vedo, kako je nevaren za naše zdravje, še manj pa, kako se ubraniti pred njegovimi škodljivimi posledicami. Prekomerni stres povzroča številne zdravstvene težave in veliko ljudi je že spravil v prerani grob. V tem prispevku se bomo seznanili z nekaterimi nevarnostmi stresa, kako ga je tudi možno ublažiti, pa v prispevku »Zdravilo za stres in bolezen«.

Funkcija stresa

Telo se na stres odziva s stresnimi hormoni. Najbolj znan je adrenalin, manj znani pa so glukokortikoidi, ki prav tako nastajajo v nadledvičnih žlezah. Ti hormoni so v okolju, kjer vlada boj za obstanek ključni za preživetje. V divjini se stresni odziv sproži v situacijah, ko se je potrebno zelo hitro odzvati in hitro aktivirati energijske zaloge svojega telesa. To je takrat, ko nas nekdo življenjsko ogroža in takrat ko mi hočemo nekoga pregnati ali pojesti. Za prenos tako velike količine energije se mora hitro zvišati krvni tlak, pospešiti dihanje in bitje srca, poveča se pretok krvi v aktivne mišice in zmanjša v podkožnem ožilju in organih, ki niso nujno potrebni za hiter odziv. Vse kar ni nujno za hitri odziv (rast, reprodukcija, prebava, celjenje, obramba organizma ...), se ustavi ali zelo upočasni. Ko žival uide plenilcu ali prežene vsiljivca, se njen stresni mehanizem izključi, ljudje v sodobni družbi pa ponavadi ne najdemo tega stikala za izklop. Poleg tega se pri nas stres povečini sproža v situacijah, ko nismo zares življenjsko ogroženi, temveč imamo opravka z občutkom psihološke ogroženosti. To pa počasi izčrpava organizem, dokler nekaj ne odpove.

Želodčne razjede

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so znanstveniki ugotovili, da stres povzroča razjede na želodcu. To je bila prva bolezen povezana s stresom, zato so takrat zdravniki razlagali pacientom, da je razjeda posledica stresa, napačnih čustev in da bi morali nekaj spremeniti v svojem življenju. Ker je bilo to za večino ljudi prezahtevno, so si raje poiskali drugega zdravnika, namesto, da bi se zazrli vase in prave vzroke bolezni. V zgodnjih osemdesetih so avstralski znanstveniki ugotovili, da so glavni vzrok za razjede bakterije. Verjeli so, da so s tem dokazali, kako vse skupaj nima nič s stresom, temveč da težave povzročajo bakterije. Mnogi zdravniki so bili tega veseli, saj jim ni bilo več treba spraševati pacientov, ali se jim dogaja kaj stresnega. Rešitev je po novem bila tableta namesto odpravljanja stresa in zapletov v medsebojnih odnosih. Ne bom posebej izpostavljal, kako so se tega odkritja veselili v farmacevtski industriji. Čez nekaj let so znanstveniki ugotovili, da bakterije, ki povzročajo razjede imata kar dve tretjini vseh ljudi. Želodčne razjede pa se razvijejo le pri peščici, in sicer zato, ker telo v stresu začne zapirati vse ne nujne sisteme, vključno z imunskim. Če imamo opravka s kroničnim stresom, je delovanje imunskega sistema zelo okrnjeno, in želodčne bakterije se lahko pretirano razmnožijo. Ker vemo, da stres zavira tudi sposobnost celjenja ran, potem si lahko mislimo, kaj se zgodi, ko namnožene bakterije napadejo želodčno steno. Stres torej vendarle povzroča razjede, ker zmoti sposobnost našega telesa, da se samo brani in zdravi. Ni pa to edina težava, ki jo povzroča.

Obloge na arterijah

Dr. Carol A. Shively že dve desetletji preučuje vpliv stresa na zdravje makakov v živalskem vrtu v Severni Karolini (ZDA). Tako kot drugi primati, ki živijo v tropih, se tudi makaki razvrščajo v različne hierarhične skupine in močnejši, ko uveljavljajo svojo nadvlado, šibkejšim povzročajo družbeni stres. Dr. Shivelyjeva je ugotovila, da so opice na vodilnih položajih, ki niso veliko pod stresom, imele čiste arterije, medtem, ko so opice na hierarhično nižjih položajih imele zvišan srčni utrip, krvni tlak in veliko več arterijo skleroze kot vodilne opice. Stresni hormoni torej nedvomno ogrožajo kardiovaskularni sistem, saj zvišujejo krvni tlak in poškodujejo arterijske stene, na katerih se zato nalagajo obloge. To pa lahko pripelje do srčnega infarkta ali možganske kapi.

Stanje v možganih

Pri pregledovanju možganov primatov s skenerjem za pozitronsko tomografijo je dr. Shivelyjeva ugotovila, da so možgani vodilne opice, ki ni bila pod stresom, bili svetlo obarvani zaradi obilice dopamina na območju pomembnem za občutek zadovoljstva v življenju. Ko se v možganih sprosti nevrotransmitor dopamin, se veže na receptorje in prenese sporočilo o zadovoljstvu. Nato je pregledala še možgane podrejenih opic. Njihovi možgani so bili temni, ker je na območje za občutek zadovoljstva bilo vezanih veliko manj receptorjev. Opice, ki imajo manj dopamina, so manj zadovoljne s svojim življenjem, zato njihovi možgani delujejo drugače. Zdi se jim, da sonce ni tako svetlo, gozd ni tako zelen, hrana ni tako okusna. Pri ljudeh na nizkem družbenem položaju je ta občutek lahko še hujši, ker jih mediji kar naprej opozarjajo, česa vse nimajo.

Raziskava Whitehall

Profesor sir. Michael Marmot iz londonske Univerze je v Veliki Britaniji izvajal študijo, ki je v obdobju štiridesetih let spremljala zdravje več kot 28.000 ljudi. Poimenovali so jo Whitehall po citadeli britanske državne uprave, kjer so delovna mesta razdeljena po strogi hierarhiji. To je seveda bil idealni laboratorij za povezovanje stresa s položajem na hierarhični lestvici v sodobni družbi. Ugotovili so, da tudi pri ljudeh položaj na hierarhični lestvici, in z njim povezano zadovoljstvo s seboj in z življenjem, vpliva na zdravje. Korelacija med hierarhičnim položajem in zdravjem je bila neverjetna. Čim nižje je kdo na hierarhični lestvici, tem višje je bilo pri njem tveganje za srčne in mnoge druge bolezni. Ljudje na položaju pod vrhom so imeli višje tveganje kot tisti na vrhu, ljudje na tretjem položaju višje kot tisti na drugem, in tako naprej povsem do dna hierarhije. Vsi zaposleni v britanski državni upravi imajo redno službo in niso izpostavljeni tržnim dejavnikom, poleg tega so v enakem zdravstvenem sistemu, kar pomeni, da so deležni enake zdravstvene oskrbe in hodijo na enake zdravniške preglede in cepljenja. Razlikovali so se samo po položaju in z njim povezanimi prihodki ter po tem, kako so preživljali prosti čas. Tisti, ki so ne glede na nizek službeni položaj bili kje drugje (v društvih, klubih in drugih interesnih združenjih) na določenih funkcijah, so bili boljšega zdravja. Njim verjetno služba ni pomenila toliko kot tistim, ki so se uveljavljali le v službi.

Študija Whitehall v Angliji je še odkrila povezavo med položajem v družbeni hierarhiji in pridobivanjem telesne teže. Pri tem ne gre le za pridobitev telesne teže, temveč tudi za njeno razporeditev. Maščevje okoli pasu je povezano s položajem, ta pa je povezan s stresom. Enako se je izkazalo tudi pri opicah. Podrejene opice imajo pogosteje trebušno maščobo kot vodilne opice. Najbolj nenavadno pa je odkritje, da lahko stres spremeni način nalaganja maščevja. Maščoba, ki jo prinaša stres je nevarna. Tista v notranjosti trebuha je veliko hujša od maščobe drugje v telesu, ustvarja drugačne hormone in drugače vpliva na zdravje. Znanstveniki, ki se ukvarjajo z raziskovanjem vpliva stresa na zdravje, menijo, da je stres najverjetneje ključni dejavnik svetovne epidemije debelosti. Zato bi se nujno morali posvečati zmanjševanju stresa.

Rak

Nemški zdravnik, dr. Ryke Geerd Hamer je v svojih dolgoletnih študijah ugotovil, da se rak, kot tudi številne druge bolezni, najpogosteje razvijejo kot posledica travmatičnih in stresnih dogodkov, na katere posameznik ni bil pripravljen ali jih ni znal uspešno razrešiti. Zato se raka ne loteva zdravili, temveč z reševanjem psiholoških vzrokov, ki marsikdaj povzročajo nezavedni konflikt v človeku. S svojo teorijo in prakso je razburil farmacevtske lobije in številne kolege, zaradi česar je imel veliko težav in je bil tudi preganjan. Dr. Hamer je s svojo metodo menda pozdravil 94 % svojih pacientov z najmanj petletnim preživetjem. Po njegovih izkušnjah naše telo večkrat ustvari rakave tvorbe, ki z reševanjem notranjega konflikta izginejo.

Spomin

Dr. Robert Sapolsky iz Univerze Stanford je v zgodnjih osemdesetih kroničnemu stresu podvrgel laboratorijske podgane in nato pregledal njihove možganske celice. Izkazalo se je, da so bile njihove možganske celice v področju hipokampusa (ta je odgovoren za učenje in spomin) mnogo manj razvejane kot pri podganah, ki niso bile izpostavljene stresu. Kar pomeni, da kronični stres in glukokortikoidi nezaznavno ubijajo možganske celice. Več o njegovih nadaljnjih raziskavah v prispevku »Zdravilo za stres in bolezen«.

Brane Krapež

Psihosomatski terapevt v ZC Medin