Stres in hierarhični položaj

Nevrobiolog dr. Robert Sapolsky iz Univerze Stanford se zadnjih 30 let vsako leto za nekaj časa odpravi v Afriko, kjer v savani Masai Mare v Keniji raziskuje delovanje stresa v živalskem svetu. Opazoval je življenje pavijanov in ugotovil, da ti porabijo tri ure na dan, da si zagotovijo dovolj hrane preostali čas pa po Robertovih besedah povečini porabijo, da grenijo življenje drug drugemu. Zelo redko jim stres povzročajo drugi plenilci, največ si ga povzročajo sami, zaradi hierarhične ureditve v tropu in nenehnega dokazovanja premoči nad šibkejšimi. Odrasli samec, ki izgubi boj z močnejšim od sebe, ugrizne mlajšega samca, ta potem, udari samico ali kakega mladiča. Da bi ugotovil, kako stres vpliva na pavijane, jih je dr. Sapolsky začel sistematično pregledovati na celični ravni. Relativno zgodaj je odkril povezavo med stresom in hierarhijo v tropu. V nekaterih tropih je tudi po 100 živali, zato so se jim, tako kot nam, razvili veliki možgani, ki jim pomagajo živeti v tako zapleteni skupnosti. Zaradi tega so se mu pavijani zdeli odličen model za preučevanje s stresom povezanih bolezni Zahodne družbe. Za preživetje na vrhovih hierarhije v tropu je poleg moči potrebna tudi politična modrost, zato so na vrhu lestvice najbolj pretkani samci, ki so deležni številnih prednosti. Imajo lahko veliko samic, dovolj hrane in podrejene ki so jim pripravljeni streči. Vsak v tropu ve, kdo lahko muči njega in koga lahko muči on.

Dr. Sapolsky je ugotovil, da so pri vodilnih samcih ravni stresnih hormonov nizke, pri podrejenih živalih pa so veliko višje, ker so izpostavljene pogostemu terorju močnejših. Pavijani na nizkih hierarhičnih položajih so imeli povišane stresne hormone, visok krvni tlak, okvarjen imunski sistem, ogrožen razmnoževalni sistem. Kemična sestava v možganih je bila podobna ljudem, ki so pod kroničnim stresom. Ti dejavniki pa ne obetajo visoke in čile starosti.

Tragična pojedina

Prvi trop pavijanov, ki ga je Sapolsky začel preučevati pred tridesetimi leti, je bil trop iz Keekeroka. Takrat je to bil značilen trop. Samci so bili agresivni, samice zapostavljene in družba strogo hierarhično razdeljena. Pred dvajsetimi leti se je zgodila tragedija z nepričakovanimi posledicami. Trop iz Keekeroka se je začel hraniti z ostanki na novem odlagališču smeti pri priljubljeni turistični koči. Jedli so tudi zavrženo meso, ki je bilo okuženo s tuberkulozo. Poginila je skoraj polovica samcev iz tropa. Sapolskem se je najprej zdelo, da je šlo 10 let njegovih raziskav v nič. Potem pa je presenečen opazil, katere živali so poginile in katere preživele. Čisto vsi alfa samci so izgubili boj z okužbo. Poginili so torej močni samci, ki so bili agresivni in se niso veliko družili z drugimi, da bi se vzajemno negovali, se pravi močni posamezniki, vendar brez močnih družbenih vezi. Po tem dogodku je trop doživel preobrazbo. Ostalo je dvakrat več samic kot samcev. Samci, ki so ostali, niso bili agresivni, temveč družabni in prijazni do samic. Vzdušje v tropu se je povsem spremenilo. Ko samci pavijanov dosežejo puberteto, navadno zapustijo svoj domači trop, se potikajo naokoli in nazadnje najdejo nov trop. Ko so se tropu iz Keekeroka pridružili novi odraščajoči samci, so bili prav tako nestrpni, kot vsi samci v puberteti. Po približno pol leta so se prilagodili in spoznali, da je ta trop drugačen, da tu ni toliko napadalnosti, da je več medsebojnega negovanja, da so samci mirnejši ter se ne znašajo nad samicami in šibkejšimi. Iz generacije v generacijo so mladi samci prišleki prevzemali vedenje starejših samcev in še danes, po dvajsetih letih, je v tem tropu zelo nizka stopnja napadalnosti in visoka raven družbene povezanosti. Tako je ta tragični dogodek omogočil dr. Sapolskem da je preučil tudi, kako na zdravje pavijanov vplivata nova ureditev in odsotnost stresa. Čeprav hierarhija še vedno obstaja, jo pavijani v tem tropu redko uveljavljajo s surovo silo. Sapolsky je ugotovil, da v tej novi družbeni ureditvi živali na nizkih klinih hierarhične lestvice nimajo več visokih ravni stresnih hormonov v krvi, težav z visokim krvnim tlakom, arterijo sklerozo, tesnobo in drugih zdravstvenih težav. Stvar torej ni v hierarhičnem položaju samem po sebi, temveč v tem, kaj posameznikov položaj pomeni drugim v tropu in kako se do njega vedejo.

Pozornost in nega sta zdravilni

Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo ob tem dogodku je, zakaj so poginili le agresivni samci, drugi člani tropa pa so okužbo s tuberkulozo preživeli, čeprav so alfa samci v primerjavi s preživelimi bili močnejši in boljšega zdravja. Dejstvo je, da so okuženo meso jedli vsi člani tropa. Razlika med njimi v času po okužbi je bila v tem, da so agresivni samci bolezen prebolevali sami , medtem ko so živali z razvitimi družbenimi vezmi negovale druga drugo. Izkazalo se je, da sta ljubeča pozornost in medsebojna nega pri premagovanju okužbe s TBC bili zelo pomembni. V organizmih vseh pavijanov se je imunski sistem spopadal z okužbo. Znano je, da je delovanje imunskega sistema pod stresom blokirano, in kar zadeva stres, bi lahko rekli, da se je položaj samic in drugih šibkejših članov v primerjavi z močnimi alfa samci zdaj zamenjal. Zaradi bolezni in šibkosti se močni samci niso več znašali nad šibkejšimi, zato slednji niso več bili izpostavljeni stresu. Poleg tega so se medsebojno negovali, kar v organizmu povzroča sproščanje številnih hormonov, ki povzročajo občutke zadovoljstva, blažijo bolečine in pomirjajo vnetja. Ko smo v stresu, se ustavi ali zelo upočasni vse kar ni nujno za hitri odziv: rast, reprodukcija, prebava, obramba organizma, celjenje ... Ko nismo v stresu, za nameček pa smo še deležni ljubeče pozornosti in nege, se organizem sprosti in preusmeri svojo dejavnost v obnavljanje energijskih zalog, celjenje, rast in okrepljeno delovanje imunskega sistema. Alfa samci so v času okužbe bili sami, šibki in nemočni. Takega položaja seveda niso bili vajeni in so se najbrž bali, da bi kdo utegnil opaziti njihovo šibkost ter to izkoristiti za napad in nadvlado. Biti sam in brez nege v bolezni, poleg tega pa še v stresu zaradi bojazni pred napadom, je, kot kaže bilo odločilno, da so ti pavijani izgubili boj z okužbo.

Stres pospešuje staranje

Dr. Elizabeth Blackburn iz kalifornijske Univerze v San Franciscu je raziskovala, vpliv stresa na proces staranja. Odkrila je resen pojav staranja na ravni kromosomov, ki ga povsem nedvomno povzroča stres. Opazovala je razliko v dolžini telomer pri različnih skupinah ljudi. Telomere so nekakšne genske zgradbe, ki varujejo konce naših kromosomov pred propadom. Ko se staramo, se naše telomere krajšajo. Dr. Blackburn je odkrila, da stres in stresni hormoni pospešujejo krajšanje telomer. Pri ljudeh enake starosti bodo krajše telomere imeli tisti, ki so pod večjim stresom. Proučevala je tudi skupino mater z majhnimi in prizadetimi otroki, ki so pod hudim stresom, saj morajo usklajevati službo z nego in vzgojo prizadetega otroka, zato jim pogosto zmanjka časa zase. Z opazovanjem krajšanja telomer je ugotovila, da se z vsakim letom skrbi za kronično prizadetega otroka matere lahko postarajo tudi do 6 let. To škodo lahko popravi le encim telomeraza, ki ga je tekom svojih raziskav odkrila dr. Blackburn. Ugotovila je tudi, da so matere prizadetih otrok, ki se redno udeležujejo skupnih srečanj, na boljšem od tistih, ki na njih ne prihajajo. Na srečanjih si izmenjujejo dragocene izkušnje, se medsebojno spodbujajo ter si skozi pogovor in humor precej olajšajo dušo, kar spodbuja zdravilne učinke. Sočutje in pozornost do drugih (zlasti, če je obojestransko oz. dvosmerno) je morda najpomembnejši dejavnik, ki veliko prispeva k dolgoživosti, saj spodbuja sproščanje telomeraze ter pomlajuje in obnavlja naše celice. Povezovanje z drugimi nam lahko pomaga pri lajšanju težav in celo prispeva k daljšemu, zadovoljnejšemu in bolj zdravemu življenju.

Pomen nadzora in družbenih vezi

Iz študije Whitehall, ki je opisana v prispevku »Stres – skriti ubijalec sodobnega človeka« , smo se naučili, da so razmere, v katerih živimo in delamo, ključne za naše zdravje. Študija je pokazala, da so ljudje na višjem hierarhičnem položaju bolj zdravi od tistih na nižjih položajih. Visoka uradnica v britanski državni upravi, ki uživa koristi nadrejenega položaja ni pod stresom, ker ne dela 100 ur na teden, temveč ima nadzor nad količino dela, ki ga opravi. Zaveda se, da bo na ta način svoje delo lahko opravljala dalj časa. Nadzor pa je ponavadi tesno povezan s položajem, ki ga imamo v službi. V študiji Whitehall so ugotovili, da se je na nižjih hierarhičnih nivojih stopnja obolevnosti zvišala pri ljudeh, ki so poročali, o poslabšanju razmer v službi, zaradi česar se je pri njih okrepil delovni stres. Pri tistih, ki so poročali, da na svojih delovnih mestih imajo več nadzora, ali da z njimi v službi bolj pošteno ravnajo, je stopnja obolevnosti bila bistveno nižja. Kakšna je torej rešitev za vse ljudi, ki niso na vrhu? Nadrejeni bi morali ustvariti takšne delovne razmere, kjer bi zaposleni imeli več možnosti (so)odločanja pri delu, ki ga opravljajo. Če bi jih za povrh še bolje nagrajevali za vložen trud, ne bi bili le bolj zdravi, temveč bi se povečala tudi delovna storilnost. Poleg medsebojne naklonjenosti je zdravilo proti stresu tudi ustvarjanje takšnih življenjskih in delovnih okoliščin, kjer bomo imeli več nadzora in občutek, da upravljamo s svojim življenjem. Vprašanje je, ali nam sistem, v katerem živimo danes to omogoča? Bolj ko razmišljam o kapitalizmu , tržnem gospodarstvu in njunem vplivu na ljudi, bolj mi postaja jasno, da v resnici krepita v nas primitivno živalsko naravo. V družbi je vedno več tekmovalnosti, medsebojnega primerjanja in egoizma, posledično pa več nezadovoljstva, stresa in številnih s stresom pogojenih bolezni. Živimo v svetu, kjer ambicija, bogastvo in prevlada pomenijo vse, prebivamo torej v nekakšni džungli, kjer vlada boj za ostanek. V tem smislu se naša družba kaj dosti ne razlikuje od tropa pavijanov pred zaužitjem okuženega mesa, le da je zaradi večje inteligentnosti in civilizacijskih pridobitev vse skupaj videt bolj prefinjeno. V dobiček usmerjenega kapitala prav dosti ne zanima vlaganje v krepitev družbenih vezi , ker je to tek na dolge proge in predstavlja strošek, ki ne prinaša hitrega zaslužka. Čeprav preobrazba tropa pavijanov iz Keekeroka kot tudi ugotovitve Dr. Elizabeth Blackburn nedvomno dokazujejo, kako so družbene vezi silno pomembna stvar. Medsebojna povezanost in delitev (dobrin, čustev, idej …) imata izjemno pozitiven učinek, ne samo na zdrav psihološki razvoj in dobro počutje, temveč tudi na naše zdravje.

Izziv za vse nas

Če so pavijani bili sposobni v eni sami generaciji spremeniti družbeni sistem, ki je vladal tisočletja, se tudi mi ne bi smeli izgovarjati na omejitve v naših družbenih sistemih. Življenjsko delo dr. Sapolskega nas postavlja pred zelo zanimivo vprašanje. Ali imamo dovolj poguma in modrosti, da se učimo od pavijanov? Trop, ki ga je preučeval ni le preživel velike preizkušnje, temveč se je razcvetel in zaživel bolj mirno in zdravo življenje brez stresa. Lahko ta korak naredimo tudi mi? Ker smo ljudje psihološko in duhovno bolj kompleksna bitja od pavijanov, ni nujno spremeniti samo odnosa do drugih, temveč v prvi vrsti odnos do sebe. Brez pristnega samospoštovanja, samozaupanja in samosprejemanja se bomo težje spopadali z življenjskimi izzivi in našli mir v sebi. V Zdravilnem centru Medin vas bomo v tej smeri vsekakor močno podprli.

Brane Krapež

Psihosomatski terapevt v ZC Medin